Zadnji razcvet tehnoloških inovacij zabakrena industrijazgodila v prvih dveh desetletjih tega stoletja, ko so odprti kop, koncentracijo flotacije in odmevno talilnico prilagodili porfirskim bakrovim rudam.

Z izjemo izluževanja-ekstrakcije s topilom-električnega pridobivanja so osnovne metode proizvodnje bakra ostale nespremenjene že 65 let. Poleg tega je šest rudnikov, odprtih med letoma 1900 in 1920, še danes med glavnimi proizvajalci bakra v Združenih državah.

Namesto velikih preskokov naprej so bile tehnološke inovacije v industriji bakra v zadnjih 65 letih v veliki meri sestavljene iz postopnih sprememb, ki so podjetjem omogočile izkoriščanje rud nižje kakovosti in nenehno zniževanje stroškov proizvodnje. Ekonomija obsega je bila resnična

v vseh fazah proizvodnje bakra. Produktivnost strojev in ljudi sta se močno povečali.

V tem poglavju je na kratko opisana tehnologija za proizvodnjo bakra, od raziskovanja, preko rudarjenja in mletja, do taljenja in rafiniranja ali ekstrakcije s topilom in pridobivanja z elektrolitom. Poglavje se začne s pregledom zgodovine razvoja bakrene tehnologije. Nato za vsakega

fazi proizvodnje bakra, pregleduje trenutno stanje tehnike, opredeljuje nedavni tehnološki napredek, pregleduje verjeten prihodnji napredek ter potrebe po raziskavah in razvoju ter razpravlja o pomenu nadaljnjega napredka za konkurenčnost ameriške industrije. Slika 6-1

prikazuje diagrame poteka za pirometalurške in hidrometalurške

2 proizvodnja bakra. Tabeli 6-1 in 6-2 nudita povzetke teh procesov v kapsulah.

1 Pirometalurgija JE ekstrakcija kovine iz rud in koncentratov z uporabo kemičnih reakcij pri visokih temperaturah.

2 Hidrometalurgija je pridobivanje metaI iz rud z uporabo raztopin na vodni osnovi.

Že leta 6000 pred našim štetjem so na področju Sredozemlja našli samorodni baker – čisto kovino – v obliki rdečkastih kamnov, ki so ga vkovali v posodo, orožje in orodje. Okrog leta 5000 pr. n. št. so obrtniki odkrili, da je baker zaradi toplote bolj voljan. Ulivanje in taljenje bakra se je začelo okoli 4000–3500 pr. n. št. (glej sliko 6-2). Približno leta 2500 pr. n. št. so baker kombinirali s kositrom za izdelavo brona – zlitine, ki je omogočala močnejše orožje in orodje. Medenina, zlitina bakra in cinka, je bila verjetno razvita šele leta 300 našega štetja

Baker so najprej kopali (v nasprotju s tistim, ki so ga našli na tleh) v dolini Timna v Izraelu – opustošenem območju, za katerega verjamejo, da je mesto rudnikov kralja Solomona (glej sliko 6-3). Feničani in Remani, ki so delali velike rudnike na Cipru in v območju Rio Tinto v južni Španiji, so zgodaj napredovali pri raziskovanju bakra in metodah rudarjenja. Rimljani so na primer našli skoraj 100 rudnih teles v obliki leč v bakrenem okrožju Rio Tinto. Sodobni geologi so našli le nekaj dodatnih nahajališč in skoraj vsa sodobna proizvodnja Rio Tinta je bila iz rude, ki so jo prvi odkrili Remani.

3 V Rio Tintu so Remani izkopali zgornji, oksidirani del rude in zbrali raztopine bakrovega joda, ki jih je proizvedla voda, ki je počasi pronicala skozi rudna telesa sulfida. Ko so Mavri v srednjem veku osvojili ta del Španije, so bile oksidne rude v veliki meri izčrpane. Mavri so se učili iz rimske izkušnje s pronicanjem in razvili tehnike rudarjenja z odprtim kopom, izpiranje in usedanje železa, ki so se še naprej uporabljali pri Rio Tintu v 20. stoletje.

V Britaniji so baker in kositer obdelovali v koruznem zidu in trgovali s Feničani že leta 1500 pr. n. št. Remani so v Britanijo prinesli izboljšane metalurške tehnike.